Razkritje pomeni deljenje informacij o diagnozi, nevrodivergentni identiteti ali specifičnih potrebah po podpori. Razkritje je zapleten proces. Nekaterim zaposlenim prinaša jasnost in dostop do podpore, drugim pa se lahko zdi
tvegano zaradi strahu pred stigmo, predsodki ali posledicami za kariero.
Pomembna načela za delodajalce:
- Razkritje mora biti vedno prostovoljno.
- Nihče ne sme biti pod pritiskom, da deli zdravstvene podatke.
- Podpora se mora osredotočati na potrebe, ne na oznake.
- Pogovori o razkritju morajo ostati zaupni.
- Delodajalec za zagotovitev razumnih prilagoditev ne sme zahtevati diagnoze.
Ko se zaposleni odloči, da informacije ne bo razkril
Nerazkritje je veljavna in legitimna izbira.
Nekateri zaposleni lahko:
- Nimati uradne diagnoze
- Biti v postopku ocenjevanja
- Imeti predhodne negativne izkušnje z razkritjem
- Preprosto dajati prednost zasebnosti
Vključevanje in prilagoditve ne bi smeli biti odvisni od zdravniške potrditve. Rešitve, kot so prilagodljivi načini komunikacije, pisni povzetki dogovorjenega, jasni roki in predvidljivi sestanki, koristijo vsem ter zmanjšujejo potrebo po razkrivanju osebnih podatkov.
Delodajalci naj se osredotočijo na vprašanje »Kaj vam najbolj pomaga pri delu?« namesto na »Kakšno zdravstveno stanje imate?«.
Zaupnost in ravnanje z občutljivimi podatki
Podatki o diagnozi ali potrebah po podpori so občutljivi osebni podatki.
Delodajalci naj:
- Omejite dostop na tiste, ki te informacije dejansko morajo poznati.
- Informacije hranite varno.
- Jasno opredelite, kdo bo obveščen in zakaj.
- Podrobnosti nikoli ne razkrivajte brez izrecnega soglasja zaposlenega.
- Vodje naj se izogibajo razpravljanju o položaju zaposlenega s sodelavci, tudi v neformalnih pogovorih.