Job Searching: What I Wish I Had Known If I Were Starting Again

In my early twenties, I wanted to find permanent employment and spent around three and a half years searching for a job. During that time, I entered Employment Rehabilitation (hereafter: ER) – a process through which a person with a disability can obtain employment with appropriate workplace accommodations.

Despite my efforts, and despite entering the programme solely because of an autism diagnosis with lower support needs, I completed the process without securing employment. Many different factors contributed to this outcome.

No programme is truly well designed for neurodivergent people. Along the way, I encountered many obstacles and injustices that affected me so deeply that this year I declined invitations to participate in two panel discussions and to give a lecture on the topic. By taking part and proposing solutions, I could have continued raising awareness and contributing to improving the system, but at the moment I simply could not cope, so I put it aside. The document in which I had already begun writing about these gaps in the system remains closed until I have fully processed the experience.

Still, I wanted to do something. So I gathered some advice for future rehabilitation participants. It includes the things I would change about the way I approached the process and engaged with it, as well as the things I would keep the same because I believe they served me well. It is easier to write about the lessons I learned by looking inward rather than focusing on the institutions.

PROACTIVITY

When I entered ER, I had very little work experience. I carried a mindset of helplessness, relying heavily on the people around me and on the system. I was full of fear and had very little self-confidence. Looking back, I wish I had taken more initiative.

Today I meet people who contact companies on their own, sometimes even arranging workplace visits without being accompanied by an occupational therapist from their rehabilitation provider. If I were attending interviews today, I would collect certificates, references for previous work, and evidence of my achievements, and I would bring them with me. I would also bring documentation from previous training placements. I might even prepare a CV.

Among people with disabilities, I have not noticed a strong culture of proactivity. Perhaps it is something we could begin creating together.

DIRECT COMMUNICATION

I never spoke openly about what it means to be autistic. If I were starting again today, I would prepare my own document describing the workplace accommodations I need. The rehabilitation provider issues such a document at the end of the training period, but I would also create one myself.

During the training, I would openly explain what I need and why I need it. I also wish I had spoken openly about my diagnosis. It is generally not spoken about. However, I have a friend who is currently going through the process and speaks openly about it, and she has become a role model for me.

Once, my counsellor explained that a diagnosis is personal information and that supervisors at the workplace do not have access to it during the training period. Autism, however, was treated as an exception, and she explained the concept to them. I regret not being present during that conversation.

Autism extends beyond many of the usual frameworks because it is a neurotype, not an illness. We must become our own advocates. It is often difficult to explain that we need certain accommodations because of a particular characteristic we have.

We also have opportunities to connect with others—not only with the rehabilitation provider and the company involved. Looking for employment independently, rather than relying exclusively on the guidance of the rehabilitation provider, may also lead to positive outcomes.

HOPE OR CERTAINTY

At the beginning of my first training placement, I was simply grateful that there were a pathway and hope for someone like me—that there were people standing beside me and working together to help me find a workplace where I could use my talents and feel comfortable. At that point, I did not mind how long it would take before I found employment.

I worked with a company where we tried to find a way to finance my employment. I understood that nothing was guaranteed and that nobody knew what the future would bring. Full of hope, I stayed there for an entire year.

Today, I would advise my younger self differently. I would encourage her to choose a placement where funding is more secure and not to undertake training if there is no realistic prospect of employment afterwards.

Yes, experience has value, but there comes a point where boundaries need to be set. The familiar phrase, “At least you’ll gain experience,” has been repeated so often that it has lost much of its meaning. Besides, I am no longer convinced it always applies.

When I started my second training placement, despite all the experience I had gained, I waited just as long for employment as those who had only just entered ER (unless the value of experience is measured in some other way, such as it being recognised later on).

I cannot tell you what the right decision is. What I do know is that I now understand I cannot always judge what is best for me. Usually, I only realise that after the decision has already been made, when the only option left is to move forward.

STAY INFORMED

Ask questions. Ask again. And then ask some more. Write things down.

Because the system was not designed with neurodivergent people in mind—which often becomes obvious during the process—I believe we need to understand it thoroughly.

Step by step, I eventually reached the point where I knew the ER system inside out. Along the way I was occasionally confused, as most people probably are. But there is one thing that no one can take away from us. We are intelligent, curious, and often accustomed to becoming experts in topics that interest us. Those topics can also include the laws and regulations that are meant to support us—or sometimes fail to do so.

Why do I recommend this?

Knowing your rights and responsibilities can make the path towards your goals much easier. Rights are sometimes violated, and occasionally you have to stand up for yourself. That is why it is important to understand what is happening instead of placing blind trust in the system. Too many people find themselves in situations where they are treated unfairly without even realising it.

Another reason is the way criticism related to work with accommodations and people with disabilities at work is often expressed in our society. Whether the criticism is constructive or more confrontational—although often justified—it carries much more weight when it is based on knowledge. Not only does this allow us to express ourselves more clearly, but the people we address, particularly those working within the system, are more likely to take us seriously.

Through conversations with peers, I have heard about many difficulties within the ER system, and some of them could have been prevented or resolved with a better understanding of how the system works.

Spending months or even years in ER without understanding the difference between sheltered and supported employment, or without knowing how work trials, vocational training, and employment differ and what each of them means for you as a participant, is like studying pastry making while talking about a whisk and a fork as though they were the same thing.

No one is to blame for this. The way information is communicated has enormous room for improvement. Rehabilitation providers also differ from one another, and in many organisations even the staff do not know everything or may themselves have inaccurate information.

I feel genuinely satisfied that throughout my rehabilitation I kept asking questions—especially my counsellor—about every unfamiliar concept, took notes, understood the structure of the programme I was in, and discussed it with others.

Being informed—or at least committed to becoming informed—also provides a sense of security.

Anyone can make a mistake. It is not realistic to expect that everyone else will always have everything under control for you.

Once, during ER, one of the participating institutions mistakenly paid me money that I was not entitled to receive. It was an honest mistake, but it made me realise that if I wanted peace of mind, I needed to read carefully what I was signing, even if I was not responsible for identifying other people’s errors.

And during the very next careful reading of a document, I found exactly such an error—and managed to avoid another problem.

Not everyone will be able to follow my advice, and that is perfectly okay. Some people require more support or need responsibility to be fully transferred to a parent, guardian, or personal assistant.

However, I believe many people find themselves where I once was: capable and strong enough to take responsibility for themselves and their future, but needing just a small nudge and a little guidance.

That is what I hope to leave with you.

Whether I will ever find myself on this journey again—because inflation catches me unprepared, because I start longing for a Christmas bonus, or for some completely different reason—and how faithfully I will follow my own advice, only time will tell.

Today, however, I came across a sentence that deeply resonated with me: “Forgive yourself for not knowing sooner what only time could teach you.”

Good luck!

H.C.

Prednosti nevroinkluzivnih delovnih okolij

Kaj pridobi organizacija s podpiranjem nevro-raznolikosti?

  • Več inovativnosti zaradi raznolikih kognitivnih perspektiv in idej.
    Večja vključenost in občutek pripadnosti, kar vodi do manjše fluktuacije zaposlenih.
  • Močnejša blagovna znamka delodajalca, ki temelji na odprtosti, raznolikosti in empatiji.
  • Izboljšani procesi in orodja z uvedbo strukturiranih koledarjev nalog, mejnikov in sistematičnega spremljanja napredka.
  • Boljše upravljanje talentov z rednimi povratnimi informacijami, notranjo mobilnostjo in raznolikimi odgovornostmi.


Nevroinkluzija kot organizacijska prednost

Z umestitvijo občutljivosti in dostopnosti v središče oblikovanja procesov in delovnega okolja organizacija ustvarja kulturo, v kateri lahko vsak zaposleni – ne glede na nevrološki profil – v celoti uresniči svoj potencial.

Duševno zdravje proti nevro-raznolikosti

Nevrodivergenca je pogosto povezana tako z izzivi na področju duševnega zdravja kot z akademskimi težavami. Prav tako lahko poveča tveganje za razvoj sekundarnih motenj, kot sta anksioznost ali depresija. Raziskave kažejo, da okoli 60 % oseb z avtizmom ali ADHD v nekem življenjskem obdobju doživi anksiozne ali depresivne epizode.

To prekrivanje se pojavlja zaradi dveh glavnih razlogov:

  • Notranji dejavniki, kot so senzorična občutljivost ali težave z izvršilnimi funkcijami
  • Zunanji pritiski, vključno z družbenimi pričakovanji in zahtevami okolja

Identiteta, pripadnost in prikrivanje

Osebe z nevrološko raznolikostjo se pri oblikovanju stabilnega občutka identitete pogosto soočajo z večjimi izzivi. Ponavljajoče se izkušnje občutka drugačnosti, družbene izključenosti ali nerazumevanja lahko:

  • Nižja samozavest
  • Večje občutke osamljenosti
  • Večja dovzetnost za anksioznost in depresijo

 

Da bi se s tem spopadli, mnogi ljudje razvijejo strategije prikrivanja.

Prikrivanje vključuje zatiranje naravnih vedenjskih vzorcev ali posnemanje vedenja nevrotipičnih oseb, da bi se »vklopili«. Čeprav to lahko pomaga pri kratkoročni socialni prilagoditvi, ima svoje posledice.

Dolgoročno prikrivanje lahko vodi do:

  • Kronična izčrpanost
    Povečan stres
  • Zmanjšana sposobnost učenja
  • Težave pri reševanju problemov
  • Občutek neavtentičnosti
    Izgorelost

 

Sčasoma lahko nenehno skrivanje svojih naravnih lastnosti poslabša duševno zdravje in zmanjša splošno dobro počutje.

Neusklajenost v izobraževanju

Mnoge od teh izzivov izhajajo iz neusklajenosti med:

  • Družbene in okoljske zahteve
  • Način delovanja izvršilnih funkcij pri osebah z nevrološko raznolikostjo

 

Standardizirane metode poučevanja so običajno zasnovane za kognitivni stil večine. Zaradi tega lahko pride do neskladja z:

  • Senzorična občutljivost
  • Razlike v uravnavanju pozornosti
  • Intenzivna osredotočenost na določena področja zanimanja

 

Pomembno je poudariti, da imajo nevrološko drugačni posamezniki pogosto velik intelektualni potencial. Vendar pa jim težave s pozornostjo, senzorična preobremenjenost ali zelo ozko usmerjeni interesi lahko otežujejo prilagajanje na tradicionalna izobraževalna okolja.

Uvedba prožnejših in bolj prilagodljivih sistemov lahko znatno izboljša tako duševno zdravje kot tudi učne rezultate.

Medkulturni kontekst

Pomembno je priznati pomen družbeno-kulturnih norm in vzorcev, ki določajo merila, po katerih ocenjujemo, kako se posameznik vklaplja v svoje okolje, ter izpostavljajo ovire, ki lahko preprečujejo polno uresničevanje njegovega potenciala. Sodobni pristop k nevro raznolikosti izhaja iz predpostavke, da je kritični pregled kulturnih norm in družbenih okvirov bistven za razvoj metod podpore, ki resnično upoštevajo potrebe posameznikov z različnimi nevrološkimi profili. Zato postane ustvarjanje prilagodljivih okolij temeljni vidik spodbujanja bolj vključujočih skupnosti.

Nevroraznolikost lahko razumemo kot vidik individualnih razlik, ki jih v prvi vrsti oblikujejo zahteve okolja – lahkost ali težavnost prilagajanja različnim okoliščinam. Poleg tega nevroraznolikost pomembno vpliva na duševno zdravje, identiteto in splošno dobro počutje ter oblikuje način, kako posamezniki dojemajo svet in se z njim povezujejo.

Klinični model v primerjavi s socialnim modelom nevro raznolikosti

V razpravah o nevro-raznolikosti se za razumevanje nevroloških razlik uporabljata dve glavni perspektivi: klinični (medicinski) model in socialni model. Čeprav se k temi lotevata na različen način, lahko skupaj prispevata k celovitejšemu in bolj podporniškemu razumevanju.

Klinični model

Klinični model temelji na uradnih diagnostičnih okvirih, kot sta Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5) ter Mednarodna klasifikacija bolezni (ICD-11).

Ta pristop:

  • Osredotoča se na prepoznavanje simptomov, izzivov in funkcionalnih težav
  • Uporablja strukturirana diagnostična merila
  • Podpira dostop do terapije, prilagoditev in zdravstvene oskrbe


Zakaj je to pomembno:

V zdravstvenih okoljih je ta model ključnega pomena. Strokovnjakom pomaga oblikovati ciljno usmerjene ukrepe in zagotoviti ustrezno podporo.

Njegova omejitev:

Če se klinični model uporablja samostojno, lahko nehote zreducira osebe z nevrološko raznolikostjo na seznam pomanjkljivosti. Ta perspektiva lahko prispeva k občutkom nemoči, negativni samopodobi ali zmanjšanemu samospoštovanju.

Socialni model

Socialni model ponuja dopolnilno perspektivo. Namesto da se osredotoča predvsem na pomanjkljivosti, poudarja vlogo okolja in družbe.

Ta pristop:

  • Nevrološke razlike obravnava kot naravne razlike v človeški raznolikosti
    Izpostavlja okoljske in kulturne ovire
  • Številne izzive razume kot »neskladje« med posamezniki in njihovim okoljem
  • Osredotoča se na prilagajanje sistemov in okolij, ne le posameznikov

 

Ključna misel:

Težave se ne obravnavajo zgolj kot notranje lastnosti, temveč pogosto kot posledica strukturnih in družbenih ovir.

Družbeni model ne zanika, da obstajajo potrebe po podpori. Namesto tega jih ponovno opredeljuje v okviru dostopnosti, vključevanja in sistemskega oblikovanja. Poudarja tudi prednosti in potencial, ki lahko izhajajo iz alternativnega nevrološkega razvoja.

 

Zakaj sta oba modela pomembna

Razumevanje odnosa med kliničnim in socialnim modelom omogoča:

  • Bolj vključujoča komunikacija
  • Boljše strategije podpore
  • Globlje razumevanje raznolikih profilov delovanja
  • Uravnotežen pogled, ki upošteva tako potrebe kot prednosti


Ti modeli skupaj prispevajo k spodbujanju vključujočega pristopa k nevro raznolikosti – pristopa, ki priznava izzive, hkrati pa nevrološke razlike ceni kot del naravne človeške raznolikosti.

Nevrološka raznolikost

Izraz »nevrodivergenca« se nanaša na posameznike, katerih vzorci mišljenja, komuniciranja in splošnega vsakodnevnega delovanja se znatno razlikujejo od uveljavljenih družbenih in kulturnih norm. Namesto da bi te razlike obravnavali kot patološke, izraz opredeljuje alternativne nevrološke razvojne poti ter poudarja specifične prilagoditvene mehanizme in izobraževalne potrebe tistih, ki veljajo za nenormativne ali atipične*.

Nevrodivergentni posamezniki pogosto kažejo edinstvene lastnosti, ki lahko prinašajo tako izzive kot prednosti na različnih področjih – od izobraževanja do poklicnega okolja. Priznavanje teh raznolikih kognitivnih profilov omogoča razvoj vključujočih pristopov, ki podpirajo in maksimalno izkoriščajo njihov potencial**.

*McLennan, H., Aberdein, R., Saggers, B., Gillett‑Swan, J., & Gillett‑Swan, J. (2025). Thirty years on from Sinclair: A scoping review of neurodiversity definitions and conceptualisations in empirical research. Review Journal of Autism and Developmental Disorders. Advance online publication. https://doi.org/10.1007/s40489-025-00493-2
** Dwyer, P. (2022). The neurodiversity approach(es): What are they and what do they mean for researchers? Human Development, 66(2), 73‑92. https://doi.org/10.1159/000523723

Nevro-raznolikost

Nevroraznolikost je krovni pojem. V najširšem in najbolj splošnem pomenu se nanaša na naravno paleto razlik v strukturi in delovanju možganov. Predstavlja interdisciplinarni okvir, ki združuje biološke, psihološke in družbene pristope k razumevanju razlik v delovanju človeškega živčnega sistema.

Ta pojem poudarja, da je raznolikost pri obdelavi informacij, čustvenih odzivih in prilagoditvenih strategijah naravni del človeškega obstoja. Ključni vidik tega pristopa je prepričanje, da je treba nevrološko raznolikost obravnavati v kontekstu celovitosti posameznika, ne pa zgolj kot merilo za medicinsko klasifikacijo. Zato nevrološka raznolikost zagotavlja okvir za ponovno razlago tradicionalnih diagnostičnih in intervencijskih modelov ter poudarja pomen povezovanja znanstvenega znanja z družbenimi potrebami.

Odziv na preobremenitev ali izklop

Do preobremenitve lahko pride, ko senzorične, čustvene ali kognitivne zahteve presegajo zmogljivosti. Reakcija na preobremenitev se lahko kaže kot umik, molk, upočasnjeni odzivi ali težave pri govorjenju.

Ko se to zgodi:

  • Ostanite mirni.
  • Zmanjšajte takojšnje zahteve.
  • Izogibajte se vztrajanju pri pojasnilih.
    Ponudite prostor ali kratek odmor.
  • Kasneje se o tem pogovorite na štiri oči.
  • Ne razlagajte umika kot upora, pomanjkanja zanimanja ali nesposobnosti.


Podporni odzivi krepijo zaupanje. Reaktivni ali javni odzivi pa lahko povzročijo dolgoročno škodo.

Preprečevanje izgorelosti in dobro počutje

Zaposleni z nevrološkimi razlikami so lahko bolj izpostavljeni izgorelosti, kadar so delovna okolja nepredvidljiva, preveč stimulativna ali nejasna.

Med pogoste dejavnike tveganja spadajo:

  • Nenehne prekinitve
  • Nejasna pričakovanja
  • Prekomerne družbene zahteve
  • Pomanjkanje časa za počitek
  • Veliko truda za prikrivanje


Preprečevanje izgorelosti vključuje:

  • Jasne prednostne naloge
  • Strukturirano načrtovanje delovne obremenitve
  • Prilagodljiv tempo dela, kadar je to mogoče
  • Predvidljiva kultura sestankov
  • Spoštovanje odmorov in osebnih meja


Skrb za dobro počutje mora biti proaktivna, ne reaktivna. Če počakamo, da nekdo postane preobremenjen, je pogosto že prepozno.

Maskiranje in njegov vpliv

Maskiranje pomeni zavestno ali nezavestno zatiranje naravnih vedenjskih vzorcev, da bi se človek zdel »tipičen« ali družbeno sprejemljiv.

Primeri vključujejo:

  • Prisiljevanje k očesnemu stiku
  • Posnemanje komunikacijskih stilov
  • Skrivanje senzoričnega nelagodja
  • Izogibanje prošnjam za pojasnilo


Prikrivanje lahko izboljša kratkoročno družbeno sprejetost, vendar pogosto prinaša znatne kognitivne in čustvene posledice.

Dolgoročno prikrivanje lahko prispeva k:

  • Kronična izčrpanost
  • Povečan stres
  • Zmanjšana sposobnost učenja
  • Težave pri reševanju problemov
  • Občutek neavtentičnosti
    Izčrpanost


Nevroinkluzivno okolje zmanjšuje pritisk, da bi se morali pretvarjati, saj sprejema različne načine komuniciranja in dela.

Primer iz prakse B

Začetek programa »Structured Success«

Tri dni pred začetkom je Alex prek e-pošte prejel »Vodnik pred prihodom«. Vseboval je fotografijo glavnih vrat, zemljevid pisarne, ime njegove »mentorke za uvajanje« (Sarah) in urnik za prvi teden. Navedeno je bilo tudi, da je oblačilni kodeks »neformalno/udobno« in da bo kosilo ob 13.00 v tihem prostoru.

Prvi dan je Sarah Alexa pričakala pri vhodu. Alexova miza je stala v mirnem kotu, na vseh omaricah s pisarniškim materialom pa so bile jasne oznake. Vodja je ekipi že prej poslal e-pošto, v kateri je predstavil Alexa, zato ni bilo nobenega pritiska, da bi moral imeti javni govor.

Namesto ene same maratonske seje je bilo usposabljanje razdeljeno na majhne, obvladljive korake, razporejene v dveh tednih. Alex je prejel digitalno mapo, ki je vsebovala iste informacije v video obliki s podnapisi ter seznam za preverjanje v obliki PDF-ja, ki ga je mogoče natisniti. Med njunim prvim individualnim sestankom je vodja vprašal: »Ali so potrebne kakšne prilagoditve delovnega prostora ali naše komunikacije, ki bi ti pomagale delati čim bolje? Ni ti treba deliti nobenih zdravstvenih podrobnosti – samo povej nam, kaj potrebuješ.«

Vaša naloga: Opredelite »najboljše prakse« Kaj je v tem scenariju potekalo dobro? Na podlagi virov navedite vsaj 4 pozitivne ukrepe.

Primer iz prakse A

Začetek po načelu »plavaj ali potoni«

V ponedeljek zjutraj je Alex prispel v pisarno, vendar ni bil prepričan, kateri vhod naj uporabi, saj je imela stavba kar tri. Ko je našel recepcijo, so mu povedali, da je njihov vodja na nujnem sestanku in ni pustil nobenih navodil.

Alexa so na koncu posadili v zelo prometnem prostoru ob glasnem kavnem avtomatu in utripajoči luči. Okoli poldneva je prišel vodja in Alexa takoj odpeljal na »dobrodošlni krog«, kjer so ga prosili, naj stopi pred 30 ljudi in pove »tri zabavna dejstva« o sebi.

Preostanek tedna je minil v megli dolgih usposabljanj, ki so potekala izključno ustno. Ko je Alex vprašal, ali obstajajo kakšni pisni priročniki, so mu odgovorili: »Tukaj raje učimo z delom.« Da bi dobil slušalke z odpravljanjem hrupa, so Alexu povedali, da mora vložiti uradno prošnjo na kadrovski oddelek, vključno z zdravniškim potrdilom in zasebno diagnozo.

Vaša naloga: Prepoznajte »rdeče zastavice« Kaj je v tem scenariju šlo narobe? Na podlagi virov navedite vsaj 4 težave.

Izjava o dostopnosti

Zavezani smo k zagotavljanju, da je naša spletna stran dostopna vsem.

Ta spletna stran je zasnovana v skladu s Smernicami za dostopnost spletnih vsebin (WCAG) 2.1, raven AA. Naš cilj je, da so naše vsebine zaznavne, uporabne in razumljive za čim več uporabnikov, ne glede na naprave in podporne tehnologije, ki jih uporabljajo.

Zavedamo se, da ljudje z digitalnimi vsebinami komunicirajo na različne načine. Naš pristop k dostopnosti vključuje upoštevanje vseh uporabnikov, pri čemer si prizadevamo za jasen jezik, dosledno navigacijo, predvidljive interakcije in zmanjšanje nepotrebne senzorične preobremenitve, kjer koli je to mogoče. Dostopnost je nenehen proces, zato še naprej pregledujemo in izboljšujemo naše odločitve glede oblikovanja in vsebine, pri čemer imamo v mislih vključujočnost.

Če imate kakršne koli težave pri dostopu do vsebin na tej spletni strani ali imate predloge za izboljšave, bomo veseli vaših povratnih informacij. Pišite nam na:

E-pošta: accessibility@xxx.com

Prizadevamo si, da bomo na vprašanja glede dostopnosti odgovorili in jih rešili čim prej.

Preberite več o tem pristopu

Ta priročnik je bil sestavljen ob upoštevanju načel univerzalnega oblikovanja in prikazuje, kako prilagoditi fizična delovna okolja ter organizacijske prakse, da bi podprli vse zaposlene, s posebnim poudarkom na tistih z nevrodivergentnimi profili.

Tukaj boste našli podrobna navodila, ki zajemajo pomembne elemente življenjskega cikla zaposlenega:

  • Ozaveščanje: Prehod od preprostega upoštevanja pravil k poglobljenemu izobraževanju vodstvenih delavcev in ekip.
  • Fizični in digitalni delovni prostor: Praktične prilagoditve za zmanjšanje senzorične preobremenjenosti in kognitivnih ovir.
  • Operativne spremembe: Premislek o tem, kako vodimo sestanke, dajemo povratne informacije in organiziramo vsakodnevno komunikacijo.

 

Zavedamo se, da je vsaka organizacija edinstvena. Nekatere rešitve, predlagane v tem vodniku, morda ne bodo takoj izvedljive zaradi proračunskih omejitev, prostorskih razmerij ali omejitev, povezanih z panogo.

Poleg tega je pomembno upoštevati, da ni dveh zaposlenih z nevrološko raznolikostjo, ki bi imela enake potrebe. Kar pomaga eni osebi, je za drugo lahko nevtralno ali celo moteče.

Cilj tega priročnika ni podati tog sklop pravil, temveč vam pomagati razviti »mišico prožnosti« v organizaciji. Z ustvarjanjem kulture odprtosti in preglednosti ne podpirate le določene skupine – svojo organizacijo pripravljate na prihodnost.

Prav tako je pomembno poudariti, da rešitve, opisane v tem priročniku, ne koristijo le tistim, ki se soočajo s posebnimi ovirami – od njih lahko imajo korist vsi v organizaciji.

 

Skip to content